Intervju z režiserjem Igorjem Šterkom
Na Osnovni šoli Dobravlje nas je 27. 10. 2017 obiskal Igor Šterk, režiser številnih filmov. V Ajdovščini smo si teden dni prej ogledali slovenski film Pojdi s mano. Govori o štirih prijateljih, ki imajo nalogo, da posnamejo fotografijo na temo »neznana Slovenija«. Odidejo v gozd, kjer se izgubijo.
Film nam je bil všeč, zato smo še toliko bolj z veseljem prisluhnili režiserju.
ALI NAM LAHKO POVESTE, KAKŠEN UČENEC STE BILI?
Znal sem tudi kaj ušpičiti in bil sem tudi poreden. Posebej v nižjih razredih. Seveda pa sem bil tudi priden. Včasih klepetav, vendar pa kakšnih velikih izpadov nisem imel.
STE ŽE OD MALIH NOG VEDELI, DA ŽELITE POSTATI REŽISER?
Pravzaprav ne. V osnovni šoli mi je bila zelo všeč zgodovina. Zgodovinski dogodki so me zelo privlačili. Ob začetku srednje šole sem dobil prijatelje, s katerimi smo delali krajše filmčke. Ob tem pa sem tudi zelo rad hodil v kino. V četrtem letniku je padla odločitev, da grem na AGRFT. To me je sicer zanimalo, vendar pa ni bilo to moje sanjsko področje. Veliko časa sem dvomil, če sem se prav odločil.
ALI NAM LAHKO RAZLOŽITE, KAJ POČNE REŽISER?
Je oseba, ki vodi snemanje filma. Najprej je treba imeti scenarij. Pisec knjige je prišel do mene z idejo, da bi posneli film. Skupaj sva sodelovala in se dogovarjala. Kasneje smo poiskali igralce. Nato režiser izbere tudi celotno ekipo.
STE ŽE V OTROŠTVU IMELI KAKŠNEGA VZORNIKA?
Kot prvi je bil Charlie Chaplin. Všeč mi je bil tudi film o Oskarju Schindlerju. Veliko je bilo filmov, režiserjev in težko bi izpostavil samo enega.
STE ŽE V MLADOSTI IMELI ČUT ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM?
Rad sem zahajal v kino, gledališče. To mi je bilo v veselje. En film sem si tudi večkrat ogledal. Tudi v gledališče sem zahajal, ampak moja glavna strast je bil vedno kino.
STE RAZMIŠLJALI TUDI O IZOBRAŽEVANJU V TUJINI?
Niti ne. Je pa bilo veliko mojih kolegov, ki so študirali v tujini. Razmišljal sem, da če ne bi bil sprejet v Ljubljani, bi poiskal možnost v tujini. Je pa ta možnost še vedno odprta.
S ČIM SE UKVARJATE V PROSTEM ČASU?
Rad igram šah …
O ČEM GOVORI VAŠ DOKUMENTARNI FILM RAZGLEDNICE?
Ko sem bil v drugem letniku akademije, sva s prijateljem zbirala stare razglednice. Zanimivo je bilo, kaj so si ljudje pisali. Večino jih je napisala neka gospa. Ko sva to našla, se je izkazala kot krasna zgodba o ženi in možu. Zdravnik je ženi predlagal, naj potuje po otokih zaradi zdravja. Prikazuje čas do 2. svetovne vojne. Lepo prikaže tudi mišljenje takratnih ljudi. Vse to naju je navdušilo. In nastal je film.
ZARADI KATEREGA DELA STE BILI UVRŠČENI NA FILMSKI FESTIVAL?
To je bil film Ljubljana, drugi celovečerni film. Gre za zgodbo mladih ljudi, ki iščejo prostor pod soncem. Eni so malce izgubljeni, vsi so v svojem življenjskem okolju.
ZAKAJ STE SE ODLOČILI, DA NAREDITE VEČ KRAJŠIH FILMOV IN NE CELOVEČERNIH?
Kratke filme sem snemal na akademiji zaradi študijskih obveznosti. Ko sem dobil idejo za kratek film, sem ga posnel. V zadnjih letih snemam bolj celovečerne. Je pa odvisno od zgodbe. Če se mi zdi zgodba primerna za dokumentarni film, posnamem tega. Če se mi zdi bolj prikladna za kratek film, posnamem kratkega.
KDAJ IN KAKO SE JE ZAČELA VAŠA KARIERA?
Ko začneš delati filme, se začne tvoja kariera.
STE TUDI PREŠERNOV NAGRAJENEC?
Dobil sem nagrado Prešernovega sklada za film Ekspres, ekspres. V Sloveniji je imel zelo dobre odzive. Dobil je 15 mednarodnih nagrad.
ALI JE BIL FILM ODGROBADOGROBA NAJVEČKRAT NAGRAJEN?
Da.
KAKO BI NADALJEVALI POVED: FILM JE …
Film je zame strast, je čudovita stvar. Je užitek, ko sedim v dvorani in gledam na platno.
KAKO STE PRIŠLI NA IDEJO, DA BI POSNELI FILM POJDI Z MANO?
Snemanje je predlagal pisec te knjige. Prebral sem jo in me je zelo navdušila.
NAM LAHKO ZAUPATE, KOLIKO IGRALCEV SE JE PRIJAVILO NA AVDICIJO?
Bilo jih je okrog 800. Oglas za to avdicijo smo dali na Facebook. Bil je pa izziv, saj se je izkazalo, da je veliko dobrih mladih igralcev.
ALI SO IMELI IGRALCI TEŽAVE Z UČENJEM BESEDILA?
Bili so zelo pridni. Film smo snemali poleti. To je bilo najbolj enostavno, saj ni bilo šole in tudi vreme je bilo ugodno. To pa je seveda pomenilo tudi veliko žrtvovanje za te otroke. Igralec, ki v filmu igra Ota, je živel v Kopru in imeli smo možnost, da smo snemali samo med vikendi. Vsak vikend od marca do konca pouka smo se dobivali.
ALI JE BILO NAČRTOVANO, DA STE IZBRALI OTROKE IZ MESTA?
Načeloma ja. Oto (Mak Tepšić) mi je bil všeč, ker je bil doma iz Kopra, saj je imel primorski naglas in smo to tudi uporabili v filmu.
JE MED IGRALCI PRESKOČILA KAKŠNA ISKRA?
Seveda je.
ALI SE VAM JE NA SNEMANJU ZGODILA KAKŠNA DOGODIVŠČINA?
Film smo snemali na različnih lokacijah, izbirali smo kraje po Sloveniji. Bili smo na lokacijah, kjer res ni bilo signala. Naenkrat ugotovimo, da smo vsi tam, razen kombija s snemalci. Kar dolgo je trajalo, da smo se dobili, zato smo začeli snemati z enourno zamudo.
ALI JE BILO SNEMANJE ODVISNO OD VREMENA?
Pri snemanju si zelo odvisen od vremena. Imeli smo srečo, saj ni bilo veliko dežja. Prizor z dežjem smo uprizorili s pomočjo gasilcev, ki so s curkom vode poškropili igralce.
ALI STE SE MED SNEMANJEM ZABAVALI?
Bilo je naporno, vendar pa se zmeraj dogaja kaj zabavnega.
KAKO STE IZBIRALI KRAJE SNEMANJA? KJE JE BILO POSNETIH NAJVEČ KADROV?
Izbirali smo zanimive pa tudi neznane kraje. Prizor z votlino je bil posnet pri Velenju, prizor s tolmuni v Goriških brdih, prizor, v katerem eden izmed otrok skoraj pade v prepad, smo snemali v okolici Bovca.
VIDELI SMO, DA SO SE STVARI PREMIKALE ZELO HITRO. KOLIKO KAMER STE UPORABILI?
Uporabili smo po dve kameri, saj omogočata hitrejše snemanje. Odvisno je od situacije in težavnosti prizora.
NAM LAHKO POVESTE KAJ O EFEKTIH V FILMU?
Ko nekdo visi z drevesa, je potrebno vrvi zbrisati. Seveda tega prizora nismo snemali 20−30 metrov nad tlemi, ampak smo vrh drevesa odrezali in ga postavili na tla ter snemali le 4 metre nad tlemi.
DOBILI STE KAR NEKAJ NAGRAD ZA FILM. KAJ VAM TE POMENIJO?
Ja, leto, dve porabiš za film, ki je dolg le eno uro. To ti seveda veliko pomeni. Veseli smo bili nagrade publike in nagrade za film v tujini.
Z Igorjem Šterkom so se pogovarjali Martina Brataševec, Jani Bratož in Luka Štrukelj.
Intervju povzel Luka Štrukelj, 9.a, OŠ Dobravlje
