Skoči na glavno vsebino

V času pandemije se deloma zapostavlja psihološke težave, ki jih imajo vse starostne skupine zaradi stisk, ki so nastale. Za težave odraslih so na razpolago predvsem tablete, namesto konkretnih rešitev. Čakalne dobe za urgentne primere otrok, ki so v težavah so od 8 mesecev do leta in pol. To je čas, ko lahko otrok sam zleze iz težav ali pa se osebnostno zdrobi in zlomi. Glede na to menim, da je samozaščitno ravnanje ena od poti, ki lahko ublaži mnoge težave. Sicer bi o tem morali govoriti že pred letom dni a smo puščali stroki in uradno zadolženim inštitucijam čas, da se kaj zgodi. Zgodilo se je le to, da so se čakalne dobe le še podaljšale. Ne iščimo krivca, poizkusimo najti pot na boljše.

Če ne moremo koristiti, vsaj škode ne povzročajmo – ne sebi, ne soljudem.

Utrdimo pozitivne medčloveške vezi.

Malo več altruizma in malo manj egoizma.

Malo več sočutja in malo manj neprizanesljivosti.

Tako lahko ublažimo primanjkljaj, ki je nastal ob predolgih in nevzdržno dolgih čakalnih vrstah uradnih inštitucij za pomoč ljudem (zlasti otrokom), ki so v osebnostnih stiskah.

Civilizacija »razvitega sveta« nas je v zadnjih 70 let razvajala in vse potrebno redno omogočala in servirala. (Pretirano prijazno do uporabnika za vsako ceno!). Stari kitajski rek pravi: Ne zanašaj se na tiste, ki ti bodo ribe prinesli na hišni prag, raje s pridruži tistim, ki te bodo naučili loviti. V teh časih je dozorelo, da kakšno staro modrost potegnemo iz prahu pozabe. Čas je, da se naučimo »ujeti« in deliti dobro, kajti slabo se nam lepi samo od sebe – brez povabila.

Vredno je poizkusiti: danes, pa spet jutri, … popojutrišnjem, pa spet. Več krat ko poizkusiš, več možnosti imaš, da cilj dosežeš. In bolj je cilj usmerjen v obče dobro, več možnosti ima, da je trajnejši.

mentor šolskega parlamenta in šolske skupnosti: Peter Valič

Dostopnost