Pisatelj na obisku: Ivan Sivec

Kaj počnete v prostem času?
Vsak dan grem na sprehod vsaj 30 min, grem peš po pošto (300m), če je lepo vreme grem dva- do trikrat tedensko do  Sv. Primoža, hodim na tenis, plavanje … Rad bi šel še na kakšno potovanje od Danske naprej: Kamčatka, Mongolija, prvinski kraji …

Ste pisali že kot otrok? Kako ste se počutili, ko ste videli objavljen svoj prvi prispevek? Ga lahko povzamete?
Letel sem kot ptica z razširjenimi peruti. Star sem bil 7 let in prva zgodbica je bila objavljena v tedanjem Pionirskem listu. Ana Razpotnik je bila moja učiteljica slovenščine, ki me je vedno spodbujala k pisanju in pomagala razvijati moj talent.

Vaš najljubši umetnik. Zakaj?
Vsekakor vsi dobri prijatelji in slikarji. Ko preberem dobro knjigo ali vidim dobro sliko  šele vidim, kako majhen sem. Moj najljubši slovenski pisatelj je Josip Jurčič, od slikarjev pa slovenski impresionisti. V vsako knjigo, sliko je vloženo veliko truda, a mi ga premalo cenimo.

Kaj menite o hišnih ljubljenčkih? Dogodek…
Dolgo časa sem imel psa Murija, ki mi je bil kot prijatelj in mačko Piko, ki je bila pri hiši kot gospa. Vendar teh živali nimam več, ker je žena »sanitarni direktor« (smeh) in mi jih ne dovoli imeti.

Vaš najljubši vic?
Pod lipo ležijo trije lenuhi. Mimo pride cesar, obljubi nagrado najbolj lenemu in vpraša, kdo je najbolj len. Prvi poskoči: »Jaz sem len.« Cesar pogleda po ostalih in čez čas poskoči drugi »Jaz sem len.« Nato cesar pogleda tretjega in reče: »Kaj pa ti?« On samo prikima. Cesar pravi: »Očitno si res najbolj len. Tukaj imaš 100€. Lenuh pa komajda izdahne:»Kar v žep mi jih dajte.« (smeh)

Ali radi nakupujete? Kje?
Ne, ne kupujem rad. V trgovini je moja šibka točka čokolada (smeh). Nakupujeva skupaj z ženo, da se skupaj odločiva, kaj kupiti. Ugotovil sem, da imamo v življenju trikrat več stvari kot jih potrebujemo.

Kaj vas v življenju osrečuje?
Da sem zdrav, da imam okoli sebe ljudi, ki razmišljajo pozitivno – družino, prijatelje, s katerimi se dobivam občasno. Neskončno rad bi prebral več knjig.

Vnuki vam pomagajo pisati knjige …
Tudi. Pravim, da se največ naučimo od otrok. Vnuku je ime Mark, vnukinjama pa Lana in Maša. Mark in Lana sta že navdušena bralca. Mark me včasih obišče in reče, da ima idejo in takoj si jo moram zapisati.
Obstaja kraj, kamor se umaknete, da bi pisali? Katera pokrajina vas posebej navdihuje?
Planine. Bil sem na Mont Blancu. Tam, kjer je največja tišina, tja se umaknem za par dni.

Vaše življenjsko vodilo je?
Eno je živeti, in pustiti živeti drugim.

Želim si: obiskati čim več krajev, ljudi, prebrati veliko knjig, pustiti druge, da uživajo v življenju.
Vi in Lojze Slak …
V redu. Samo, da je on žal že odšel. Bil je legenda, ustvaril je veliko melodij, ki se ne bodo pozabile. Bil je trmast, vztrajen, dosleden,  navdihovala in vodila ga je velika ljubezen do Slovenije. Večkrat mi je v darilo prinesel 1 liter cvička.

Katera vaša knjiga vam je najljubša?
Tista, ki je najbolj brana: Mega žur in pa za odrasle: Saga o Karantaniji.
Kaj bi delali v življenju, če ne bi bili pisatelj?
Že v prvem razredu sem vedel, da bom postal pisatelj in umrl tako.
Navijate za kateri nogometni klub? Kako izgleda, ko navijate?
Moj sin je navijač Olimpije. Zato sem napisal knjigo Zelena kri. Dvakrat sem z njim šel na tekmo in mi je pomagal pri petih knjigah o športu. Nisem hud navijač.

šolski novinarji in mentorica šolskega novinarstva