Zadnji novembrski petek je običajne ure geografije popestrila geografinja in fotografinja Ivana Žigon, ki je po zaključku fakultete celo leto svojega življenja kot prostovoljka pomagala v južnoafriški državi Mozambik.
Kot nam je povedala, te nič ne more pripraviti na resničnost življenja v Afriki. V predavanju se je dotaknila tem, ki jih spoznavamo tudi pri pouku geografije – pokrajini, podnebju, rastju, živalstvu … Največ časa pa je posvetila svoji osebni izkušnji življenja in dela v Afriki, predvsem druženju s tamkajšnjimi otroci in njihovim vsakdanom, ki se tako zelo razlikuje od našega življenja, kot da ne bi živeli na istem planetu.
Učencem so se v spomin vtisnile zgodbe otrok, ki morajo skrbeti za svoje starše, nimajo denarja niti za šolske pripomočke in hodijo po vodo daleč od vasi, čeprav so v reki tudi krokodili; pa tudi zabavnejše dogodivščine: šestindvajset otrok nabasanih v en avtomobil; otroci, ki ob igri pozabijo na čas; tržnica živih živali; igrače, ki si jih otroci iznajdljivo izdelajo sami in veselje, ki ga pokažejo, ko dobijo nekaj majhnega – na primer paket barvic.
Eni od učiteljic se je zdelo lepo, da se je lahko pol vasi otrok več ur igralo s kartami za spomin. Ob tem se si je zaželela, da bi tudi mi našli več časa za druženje in se po afriškem zgledu manj obremenjevali z obveznostmi, zunanjim izgledom in materialnimi stvarmi.
Luka Ruter
Mogoče za konec in razmislek; Ivana je v uvodu mimogrede omenila nekaj kar v marsičem presega ves (s kapitalom prepojen) zahodni svet: “Poglejte in bodite pozorni, kako malo imajo in skakšnimi nasmehi žiivijo, se obdarjajo in se bogatijo”.
P. V.
