Društvo animatorjev Norma7 Brje vsako leto razpisuje literarni natečaj, na katerem s svojimi prispevki sodelujejo tudi učenci OŠ Dobravlje. Slavnostna podelitev nagrad je potekala letos na dan duševnega zdravja, 10. 10. 2017,  v okviru X. Literarnega maratona Rdeča jabolka, ki se je odvijal v dvorani Medgeneracijskega centra Ajdovščina. Pester program, ki ga je povezoval vsem dobro poznani igralec Pavle Ravnohrib, so s svojimi recitacijami in dramsko igro obogatili tudi učenci naše šole: Inge je navdušila s svojo zmagovalno pesmijo Poroka, Luka in Kristjan sta zaigrala prizor po motivih Ene žlahtne štorije, Martina je pripovedovala dve pravljici iz zakladnice slovenskih ljudskih, Saraja pa je zaključila z recitacijo navihane Rozmanove pesmice Naramnici.

Mentorice Ksenija Trebovc, Helena Brataševec in Polona Puc vsem nastopajočim in nagrajenki čestitamo za doživet nastop!

Inge Novinc: Poroka – 1. nagrada na Literarnem natečaju Poroka

T’krt v navadi je b’lu,
pravejo taku,
de se v soboto ženijo.
Ma kdaj pej kdaj tudi ne,
kokr’ pač zgodi se,
kokr’ pride.

Zčl’no se taku je, da bil ples je,
cela vas b’la je zbrana,
js eno dekle, v srcu zaspana,
lica rdeča so, urbana.
Ko zagledam brhkega, mladega vaščana,
v obleki tapravi, ku se tu pravi,
s partizansko titovko na glavi,
puško pisano nosi na rami.

Tisti trenutek se cajt ustavi.
Sname titovko, dvigne glavo, ponosno pozdravi in reče:
“Morda nejsm pr’ pravi,
ma, da se deklica taku lepu napravi,
škoda je, da sama to sedi v travi.”

Vst’nem, ga lepo pogledam.
Še prej ku se zavedem,
t’krt po podi že letiva,
oba se furbasto smejiva,
še en bot, zadnjič se zavrtiva,
se poljubiva in posloviva.

Čez mejs’c, al’ dva, ko kruh se kvasi,
t’krt se pr’ kosili, nono oglasi
in reče: “Fantje, bo treba n’rdit kalono!”

Na dan petka, na vrti vsakega sosejda,
‘zgine zadnja cvetka,
sej brigada vaških fantov,
prov za vsako pogleda.

Ko je to n’jano,
zjutru za rano,
fantje grejo v goščavo,
iščejo k’šno drevce tapravo.
Tako veliko, zeleno in zdravo.

Ma drugi dan, moj vojak,
močen, visok, krepak in župnik s talarjem,
čakata mene pred oltarjem.
Vojak močno stisne me za roko
in mi zašepeče:
“Lohko dajo me žandarjem,
lohko prov zdej za zmirej zaspim, ma nekej vedi,
js te nikoli ne zapustim.”