Koroška je za Primorce skoraj eksotika. Mežiška dolina pa je še posebej zanimiva zaradi pečata, ki ga je na to dolino pustilo rudarjenje. Že lani decembra so se s snežnimi razmerami »spoprijeli« učenci 6. razreda. Letos smo ta CŠOD obiskali z učenci 8. razreda.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Ozka dolina med Žerjavom in Mežico z imenom Breg v smeri Pece se v enem samem kilometru vzpne za nekaj manj kot 250 višinskih metrov. Obdana s 25 m visokimi macesni, smrekami in rdečim borom je kot oaza sredi civilizacije. Geološko je izjemno pestra, saj imamo tako sedimentne, metamorfne kot magmatske kamnine, posejane in pomešane eno poleg druge. Podobno posebna je tudi vegetacija, sam izgled pokrajine in vse, kar gre na tako geološko pestrost zraven. V četrtek in petek zjutraj nas je razveselil še sneg: nežno, mehko in brez burje – kot v pravljici!

Imeli smo vse: odlično nastanitev, postrežbo, ustrežljivo vodstvo in ekipo, dober program in nekaj drobnih zagat, ki smo jih skupaj reševali sproti. Vsak je nekaj malega prispeval, vsak se je potrudil po svojih močeh in zmožnostih. Tako smo uspešno rudarili, kuhali, plezali, hodili po »nordijsko«, iskali zaklade, raziskali potok, naredili snežakce, izvedli salamiado, nastal je foto studio, debatni krožki, večeri ob družabnih igrah in še marsikaj.

In v četrtek so mi fantje sporočili žalostno vest: naših domačih salam in dank je zmanjkalo! Bilo je hudo, kajti več kot dostojno so nadomestile vse čipse in smokije iz prejšnjih let! Ni kaj, fantje; salamotožje je trajalo zgolj do petka, časa za odhod domov. Tudi (celo) to smo preživeli!

Tudi za bodoče CŠOD si učitelji želimo (in bomo vztrajali), da ne gre za teden dni počitnic, pač pa za šolo na drugačen način – za šolo v naravi. Tokrat (kot mnogo krat prej) je tako bilo in naj tako tudi ostane.

Damijana, Polona, Mojca in Peter

Foto: Katarina, Karolina in Peter

Dostopnost