V četrtek, 28. septembra, se je v šolski avli odvil prav poseben dogodek.
V kostumih, ki so spominjali na srednjeveške plemkinje, so naše učenke pred zbrano publiko učencev prebirale nemško srednjeveško viteško liriko (Minnesang). To je bil naš prispevek k Noči raziskovalcev, ki poteka 29. septembra.
Ko omenimo znanost in raziskovanje, si največkrat predstavljamo znanstvenike v belih haljah, ki z raznimi instrumenti v laboratorijih raziskujejo na področju kemije, fizike, medicine, tehnike, inženirstva ipd. Le malokdo pomisli, da raziskovanje in znanstveno delo potekata tudi na področju družboslovja oziroma humanistike.
V sklopu projekta Noč raziskovalcev – Humanistika to si ti, je bila izdana knjiga: Minnesang – prevod in študija nemške trubadurske lirike. Pesmi je prevedla in k njim napisala obširen komentar Mateja Gaber, raziskovalka srednjeveške književnosti in lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tovrstna lirika je cvetela v obdobju od 1150 do 1500. Z besedo Minnesang so poimenovane pesmi, ki so jih od dvora do dvora prepevali vitezi in tam nastopali pred izbrano publiko.
In kaj je značilno za te pesmi?
Opevale so ljubezen do frouwe. To je bila gospa, dama, gospodarica, plemkinja iz visoke družbe, ki je bila vzvišena nad pesnikom in ostaja v pesmih anonimna. Ljubezen do take dame so vitezi lahko zgolj opevali, zanje je bila nedosegljiva. Gre za tako imenovano hohe minne ali visoko ljubezen. Opevana frouwe je bila anonimna, zato se je z njo lahko poistovetila sleherna poslušalka.
Kasneje je pesnik Valter von der Vogelweide pisal tudi pesmi, ki so bile posvečene mlademu dekletu iz nižjih družbenih slojev. Ta ljubezen pa je bila obojestranska in uresničljiva. Tovrstne pesmi so označene kot niedere minne ali nizka ljubezen.
Minnesang je bil zapeta pesem. Pesnike Minnesanga in njihove nastope bi lahko primerjali z nastopi vrhunskih glasbenikov kot sta Bob Dylan in Leonard Cohen.
Pesmi ponujajo razmislek o izbranih besedah, s katerimi so srednjeveški pesniki izražali ljubezen in kako izražamo ljubezen danes. Je v njih delček lepote in poetičnosti? So besede vsakdanje ali pa zaradi zadrege ali kakega drugega predsodka ostajajo neizrečene?
Morda vas pa prav to spodbudi, da obogatite vaše izražanje in mu dodate kanček plemenitosti, ki vsem polepša dan.
Pri pripravi dogodka so sodelovali: knjižničarka Irma Krečič Slejko, učiteljici slovenščine Polona Puc, učiteljica likovne umetnosti Sonja Makuc in ravnateljica Mirjam Kalin.
Poezijo so prebirale: Pavlina Černigoj, Lia Krapež, Karin Pizzoni, Brina Birsa, Lea Krojs in Veronika Stibilj.
Tekst: Mirjam Kalin
Foto: Jona Kapelj in Karolina Šatej Bavčar
Vir: Prezelj. P. (2023). Ljubeči spomin, ki presega čas in prostor. V: Delo. Let. 65, št. 211. Str. 14.
